Kadar je nekdo zaljubljen v neko reč, je ne bo izpustil iz rok. Nataša Homar je svojo v lastnih rokah še oblikovala kot kup gline in jo poslala v svet na turnejo. Profesorica latinščine in goreča ljubiteljica vsega klasičnega je že prejšnje šolsko leto hotela pripraviti hudomušno igrico, v kateri Brut »išče« Cezarjevega morilca. A prej je prišel konec šolskega leta, kakor da bi igrica učakala, da se ji prižgejo odrske luči.

V novo šolsko leto je profesorica vstopila v razred z drugo, novo idejo, in jo predstavila isti igralski zasedbi: Anji, Alji, Gašperju in Filipu. Od takrat naprej se je med nami vseskozi govorilo o igri Kralj Ojdipus, ki jo je leta 429 pr. n. št. napisal grški traged Sofokles in v slovenščino enkratno prevedel dr. Kajetan Gantar.

Priprave so se začele že takoj prvi mesec. Več ali manj vsak torek je bila naše zbirno mesto učilnica latinščine. Najprej smo se dobivali le za dogovarjanja o sceni, izvedbi in odkrivanju smisla življenja. Mrzlično smo iskali še nekaj manjkajočih igralcev, čeprav smo že od začetka nekateri prevzeli dvojne vloge, kar je v duhu starogrškega teatra, za nas pa gledališko zanimiva izkušnja in preizkušnja. Sprva naj bi tudi Alja igrala Tejrezija in služabnika, potem pa je zaradi zanimanja za teater vlogo služabnika dobila prvošolka Gaja. Rija pa je z veseljem prevzela vlogo vodje zbora, in zdaj smo bili vsi. Medtem se je iz različnih razredov izoblikoval tudi zbor pevcev in instrumentalistov, ki je pod vodstvom profesorice za glasbo Mateje Jakša Jurkovič prevzel zborovske dele: Nina Bartol, Karolina Božeglav, Polona, Dolničar, Tjaša Kordež, Lucija Kotar, Kaja Marc, Eva Pokovec, Nadja Rus in Katja Suvajac. Več kot nas je bilo, več idej se je porodilo, vseskozi pa smo se držali osnovnega izhodišča, da bo igra izvedena na klasičen in ne moderen način, da preizkusimo, v kolikšni meri lahko antični duh, tak, kakor je, nagovori sodobnega gledalca. Scena naj bo minimalistična, smo rekli. Vsekakor sta na to določitev vplivali tudi oblika in majhnost našega šolskega odra. Profesorica je naročila devet 50x50x50cm črnih kock, ki smo jih po potrebi z domišljijo spretno prelevili v katerikoli predmet: stol, govorniški oder...

Praktično je bilo, da smo skoraj vsi iz igralske zasedbe, sošolci, saj smo tako informacije prejemali ob istem času, isti dnevi so nam ustrezali za vaje, manjkali (ampak samo včasih) smo pri istih urah. Tako nam je nekega dopoldneva pri uri latinščine Nataša Homar navdušeno povedala, da nam je priznani slovenski skladatelj Aldo Kumar radodarno podaril svojo glasbo za zborovske speve. Še enkrat, čestitamo za to pridobitev! Profesorica glasbe Mateja Jakša Jurkovič je sestavila svoj mali orkester: dve violini (Tjaša Čibej in Liza Kokole) in čelo (Miha Šinigoj) in ga združila s pevsko zasedbo. Tisti, ki ste si predstavo ogledali, veste, kakšen je rezultat. Glasbeniki in pevke so se pripravljali posebej; večkrat smo lahko slišali zborovsko petje iz kakšne učilnice, zaradi česar smo še bolj čakali končni izdelek. Zadnjo vajo pred premiero pa nas je obiskal tudi Aldo Kumar in nam dal novo motivacijo in energijo s svojo strastjo do glasbe in tudi z zelo koristnimi nasveti.

Kostume za igralce sta posodili Mestno gledališče iz Ljubljane, ljubljanska Opera in Drama, Tejreziasov plašč pa je domače izdelave. Nakit in pomožne dele oblek smo znesli tudi iz lastnih omar. Zbor je krojačka premerila in oblekla čisto na novo. Dolgo časa smo iskali primerno reč, ki bi služila za kri obupanemu Ojdipu. Tako je Filip Samobor nekaj časa eksperimentiral s kečapom, tempera barvami in vsemi mogočimi ostalimi stvarmi ter naposled dobil rešitev iz gledališča: imitacijo prave rdeče krvi.

Četudi je našo sceno na odru sestavljalo le nekaj črnih kock, smo antični pridih ustvarili s kulisami v ozadju. Nekaj sobot zaporedoma in nekaj ne tako zaporednih popoldnevov se je skupina likovnikov pod vodstvom Rubna Ostana Vejrupa plazila po velikanskih kartonih in ustvarjala in slikala mogočne grške stebre. V katerem slogu so, ugotovite sami. Mentorica in materialni vir za kulise je bila profesorica Tina Pintar.

Naenkrat je bilo vse prignano do stanja, v katerega je bilo vpletenih veliko ljudi, in takrat nas je prešinilo, da gre zares. Profesorica nas je prijavila tudi na festival Transgeneracije v Cankarjevem domu in zavzeto smo vadili, da bi očarali selektorja, ki nas je prišel pogledat. Na prvem mestu smo predstavo pripravljali za gimnazijo Poljane, vendar je v vsakem od nas gorela želja, da bi bili sprejeti na festival. Ko smo izvedeli, da smo uvrščeni v program festivala, je naša motivacija močno narasla. Vaje so se začele tudi ob sobotah. Te so trajale po več ur. Jedli smo jaffa piškote, pili čaj ter kavo in do onemoglosti ponavljali prizore. Igralci smo se dobivali tudi izven 'uradnih ur' in na balkonu ponavljali tekst z vsemi mogočimi dodatki in v mnogoterih načinih izvedbe. Vse te vaje so prignale do tega, da se je Ojdipu občasno zafecljal jezik, da si je Jokasta izmišljevala lastne besede, boji med Ojdipom in Kreontom pa so postajali vse bolj nepričakovani. Takrat smo ugotovili, da bi igro radi še izpopolnili. Na pomoč je profesorica poklicala kolega, profesorja Miho Poharja, ki ima veliko izkušenj s teatrom. V prizore je vnesel nove gibe, pilili smo detajle, medsebojne poglede in pred vsakimi vajami smo se začeli tudi gledališko ogrevati. Te asociacijske igrice so nas kar močno povezale, kajti zanimivo je izvedeti, kaj določenega profesorja asociira na seks.

Skupaj smo se čedalje bolj bližali dnevu premiere na gimnaziji. Seveda smo bili živčni. Nekaj dni pred predstavo smo končno imeli vajo tudi z zborom in vsak je lahko videl, da gre za nekaj večjega. Za pravo gledališko ozračje so potrebne tudi prave luči, in tu se nam je priključila še Vaneja Vatovec, ki je upravljala reflektorje, ves čas pa je bila z nami tudi fotografinja Maša Pelko, ki nas je slikala v vseh mogočih trenutnih: na odru, za odrom in kar tako.

Na premieri je po dveh ali treh urah opevanja in ponavljanja še zadnjih prizorov nastopila tišina; Filip je stopilo na sredo odra v dvorane 66, s svojim glasom zarezal v tišino in med premori med njegovimi besedami se je slišalo le še tleskanje dežja ob steklo. Predstava je minila kot en sam trenutek, vsi smo uživali in v zaodrju iz navdušenja zraven potiho govorili tekst tistih na odru, saj smo vsi znali besedilo vseh. Počutili smo se kot celota med seboj usklajeno delujočih delov.

Odzivi na prvo predstavo so bili zelo spodbudni, zato smo dobili pogum in samozavest za ponovitev. Tudi ta se je dva dni kasneje odvila v dvorani gimnazije Poljane in zopet razveselila občinstvo. Katarzično očiščeni so se vračali domov, mi pa smo svoje veselje primerno počastili s čokoladno torto in pijačo.

Približno dva tedna je vladalo zatišje, nato pa je prišel na vrsto Cankarjev dom. Vmesnih vaj nismo imeli. Zadnjo vajo pred predstavo smo imeli kar v Kosovelovi dvorani, torej na samem prizorišču štiri ure pred začetkom. Čeprav smo imeli precej dela z novo postavitvijo in lučmi, sta gledališko črno ozadje, tla in prave gledališke luči na nas naredila velik vtis in komaj smo čakali, da se pojavimo na odru. Med predstavo smo bili zelo skoncentrirani, gledalci so bili, zdi se mi, kakor priklenjeni na naše gibe, na naše besede, ta predstava je bila od treh morda najboljša. Tako smo tudi dobili nagrado Cankarjevega doma za resen pristop h gledališču.

Sedaj nas čaka »turneja«: 13. 5. 2009 odrinemo v Koper 13. 5. 2009, 20. 6. 2009 pa nastopamo v Ljubljani na povabilo Mestnega muzeja v okviru Muzejske noči. Lepo vabljeni tudi tja!

Veselimo se teh gostovanj in priznavamo, da nam zaradi dobrih odzivov občinstva razburjena gledališka duša tako ali tako ne bi pustila, da zaključimo že v Cankarjevem domu. Vedno se bomo vračali in zaključevali svoje zgodbe tam, kjer so se rodile, na Poljanah.

Anja Novak in Alja Debeljak